Zlata Leta - kjer mladost sreča starost

Zaporniški duhovnik Robert Friškovec zbira sredstva za novo zgradbo. Projekt centra Ecce homo (Glejte, človek) je zasnovan kot hiša v kateri bi delovalo (vseh) sedem programov zaporniškega vikariata.

Za projekt je potrebna večja hiša, predvsem zaradi možnosti razporeditve vseh programov, možnosti srečevanja po posameznih skupinah, večjo predavalnico za izobraževanja in seminarje, ki so povezani s problematiko določenega programa. Prvotni namen Zaporniškega vikariata je pastoralna skrb za vse, ki so na kakršenkoli način povezani z besedo zapor in s tem tudi za vse, ki sta jih je prizadela tako kaznivo dejanje kot sankcija kaznivega dejanja. Za izboljšanje razmer v Sloveniji moramo vključiti vse, ki so posredno ali neposredno povezani z zapori, kot tudi ljudi, ki se ne morejo uvrstiti v noben program. Prizadevamo si, da bi širši družbi predstavili poslanstvo in delovanje Zaporniškega vikariata.

POŠLJITE SMS z besedo: CLOVEK na 1919

in prispevajte 1€ za programe pomoči žrtvam kaznivih dejanj in njihovim družinam.

Prispevate lahko uporabniki Mobitel GSM/UMTS, ter uporabniki Si.mobila. Družbi Mobitel in Si.mobil se odpovedujeta vsem prihodkom iz naslova tako zbranih sporočil.

Pogoji in navodila: www.karitas.si,TRR: Raiffeisen banka, 24203-9010040528

V organizaciji Zavoda Zlata leta in pod taktirko Sama Rovana je stekla prva internetna fotodelavnica. A ker je lepo in prav, da se vidimo v živo, smo tudi se! V prijetnem vzdušju smo prisluhnili Samovim idejam in prigodam, pa seveda tudi izmenjali kakšno izkušnjo - tako o fotografiji kot o smeteh…

P. S. Če vas zanima kaj več, ali pa bi radi povprašali po naslednji fotodelavnici, pa kar hitro pišite na info@zlataleta.com.

Nekega dne se je nekje rodil fantič, ki so mu dali ime Samo. Samo je hitro rasel in kmalu je šel v šolo. Zaključil je prvo šolo, zaključil je drugo šolo in se nato vpisal še v tretjo. Samo to ni bila navadna šola. To je bila šola za arhitekte. Ker Samo ni samo Samo, je posebne vrste tič, ki vidi več, kot vidi kakšen drug Samo. Ali Peter. Ali Sonja.

Samo je začutil željo, da tisto, kar vidi, pokaže tudi drugim. Zato si je kupil aparat. Samo Samo si ni kupil navadnega aparata, ampak pravi pravcati fotoaparat. Takega s pravim objektivom in na prave filme, ki jih je razvijal v temnici. Nekega dne je njegove slike opazil nekdo, ki vidi podobno kot Samo. In tisti nekdo je Samota povabil k sodelovanju. Samo je povabilo z veseljem sprejel in začel je sodelovati pri različnih fotoprojektih. In Samo je užival in fotografiral in se učil iz izkušenj in …

… Samo je videl, da je dobro. Leta so minevala in Samotove fotografije so bile vedno boljše. Vedno več so povedale. Vsaka je imela svojo skrivnost, ki pa je ni znala zadržati zase. Vsakič, ko jo je nekdo prijel v roke, mu jo je zaupala. Ampak vsak jo je dojel malce drugače. Samo pa je še naprej fotografiral in njegove fotografije so dobivale vedno novo družbo. Samo Samo ni fotografiral kar tako. Samo je ustvarjal, kot bi pisal poezije. In tako kot pesnik pokaže svoje poezije, je tudi Samo pokazal svoje umetnije. Najprej eno, nato še eno in potem še eno …

… In Samo je videl, da je dobro. Leta so minevala in tako kot se je izpopolnjeval Samotov občutek za opazovanje sveta, tako se je spremenila tudi tehnika. Samo je najprej odkril digitalni fotoaparat, nato pa še čudo interneta. Odkril je bloge in si ustvaril svojega. Svoje stvaritve je hotel pokazati celemu svetu. Objavljal je različne fotografije, ki so različnim naključnim obiskovalcem pripovedovale različne zgodbe. In obiskovalcem so bile te zgodbe tako všeč, da so iz naključnih obiskovalcev kmalu prerasli v redne. Samota so začeli spraševati, kako to počne. Kako mu to uspeva. Samo pa je vedno dejal: “Eeeh, saj to ni nič takega. Primeš aparat, pogledaš skozi luknjo in škljocneš. To je to.” A obiskovalci so se še naprej čudili in Samotu zavidali njegove umetnije. Potem pa se je le zgodilo. Nekega dne ga je nekdo vprašal, če bi tudi druge naučil, kako videti svet s Samotovimi očmi. Samo je pomislil: “Veliko sem se naučil v zadnjih 15 letih. Čas je, da svoje znanje podam naprej.” In sklenila sta, da bosta s skupnimi očmi, pardon, močmi, ta čudoviti dar poskušala prenesti na druge.

Tu se pravljica konča, ker je vse postalo res. Če ne verjamete, vprašajte babico Zlatko.

pograbi banner!

Babica Zlatka se je med počitnicami odpravila na izlet proti Trenti. Kje vse se je ustavila, pa si poglejte sami.

Ko je zlatoletna babica Zlatka v petek prejela prijazno povabilo dobre stare prijateljice, se je na vrat na nos odpravila na Štajersko. Tam so jo v osrčju Miklavža na Dravskem polju (pljunek je do Maribora) v petek najprej dobro nahranili, v soboto pa se je z gostitelji odpravila na »planinski izlet«, po poteh (ravninske) občine Miklavž … Imeli smo se zelo lepo, kar dokazuje tudi pričujoča amaterska fotoreportaža. Ps. če hočeš, da se fotografija poveča, klikni na njo … dvakrat!

Praznovanje velike noči se začne s cvetno ali oljčno nedeljo, ki je neke vrste uvod v t.i. veliki teden. Na cvetno nedeljo verniki v cerkev prinašajo zelenje in butare. S tem žegnanim lesom, ki ga duhovnik blagoslovi, verniki obujajo spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem. Ko je Kristus na osliču prijahal v Jeruzalem, ga je tam pričakala množica ljudi, ki so mu na pot polagali zelenje. Zato je še danes v navadi, da verniki na cvetno nedeljo v cerkev prinesejo oljčne vejice in butare. Butara so veje in razno zelenje, povezano v posebno obliko. Po raznih krajih nanje navežejo tudi jabolka, pomaranče, limone, razne rakove in še marsikaj.

Na Ljubnem ob Savinji na cvetno nedeljo k blagoslovu nesejo potico. Njihova posebnost je ta, da iz vej in zelenja izdelajo najrazličnejše izdelke:

Zelenje najrazličnejših oblik in načinov izdelave se pri nas imenuje zelo različno. Vse izraze je v knjigi Velika knjiga o praznikih zelo dobro razložil etnolog Damjan J. Ovsec.

V Prekmurju butari pravijo presnec. Vanj povežejo ibujino (vibovino), cvetoči dren, borjico (borovnica, brinje), rumene poklončke in rdečo omelo. V okolici Šoštanja na cvetno nedeljo v cerkev nesejo vejnik, pri Slovenj Gradcu in v Dravski dolini snop, na Kobanskem pregelj, od Laškega do Zidanega mosta pa rep. V Savinjski dolini izdelujejo butare, pušeljce in leseni žegen, na Ljubnem ob Savinji potico, na Koroškem presto, praselj, prentelj, cvetovec ali cvetnik. Na Gorenjskem poznajo večinoma begánico, v Bohinju butari pravijo hbánca. Na Dolenjskem imajo leseni oz. kravji žegen ali pa samo žegen, v Beli krajini pa drenek. Na Krasu in Goriškem poznajo vejo, faš, breme in vivnik (vejnik).

Blagoslovljeno zelenje se ponavadi shrani za čase, ko se približuje huda ura. Na primer, ko ljudje opazijo, da prihaja strašna nevihta, vzamejo nekaj zelenja in ga dajo na ogenj. To naj bi omililo nevihto. Ponekod pa dele butar položijo po stanovanjskih prostorih in v hlev, da jih varujejo pred nesrečo.

Več o velikonočnih praznikih si lahko preberete v prispevku Velika noč ali vuzam, vezom, vüzen, vazem.

… pa vseeno. Ko gledam Davidove stvaritve, vedno zdrsnem v film, v vzdušje. In “tiha jesen” me nehote prestavi v (mojo) starost. V dozorelost, tiho, modro jesen.

Počakajte na deževen dan, natočite si kozarec vina, zleknite se v udoben naslanjač, na ušesa si nadenite slušalke, in morda … morda se srečamo tam nekje.

http://www.vimeo.com/1991597

Danes (in jutri) je v Logarski dolini potekala predstavitev vpreg vlečnih psov, ki ga je organiziral Slovenski klub vodnikov vlečnih psov.

Primož Urank in njegovih 8 psov

Tako smo lahko ljubitelji takšnega sicer redkega športa pri nas poizkusili tudi svoje pse, bilo je super. Več o samem športu si lahko preberete tukaj.

Tako sva jaz in moj kuža tudi poizkusila, seveda z inštruktorjem…

Tile kužki so res močni in hitri. Brez problema vlečejo dva odrasla človeka, četudi jih vprežeš samo 3. Marsikdo bi si mislil, da so bili v Logarski danes samo huskyji, toda žal ni tako. Husky je bolj svojeglav pes, tako da jih tekmovalci bolj redko uporabljajo, večina uporabljajo različne mešance-recimo husky in lovski pes…

Edo Shumet pripravlja pse na izstrel

Vprežni psi

Huskyji

Na koncu pa pride HRANA

Nasvidenje…Zame je bilo tole vlečenje prvič, zato sem zdaj zelo utrujena, v bistvu že spim

“Če bi radi res nekaj dosegli na področju medgeneracijskega povezovanja, moramo doseči širok krog ljudi,” smo ugotavljali. Za mlade je treba pripraviti provokacijo, starejšim pa s prijaznim in toplim pristopom izkazati spoštovanje, hkrati pa jih vzpodbujati k aktivnemu sodelovanju v družbi. Biti star, še ne pomeni biti mrtev. Biti star, pomeni biti bogat z izkušnjami. In te izkušnje bi bilo dobro deliti z mladimi. Ampak ali jih mladi sprejemajo? Mladim se zdi, da vse vedo, se hitreje učijo in so radi samostojni in neodvisni. Pa bi jim včasih prišel kak moder nasvet izkušenejšega še kako prav. Vmes, med tema dvema skrajnima točkama, se vidimo mi.

Naše temeljno poslanstvo je prepričati mlade, da starejši niso bolni, betežni, nadležni in nekoristni ljudje. In enako moramo prepričati tudi starejše. Biti star, še ne pomeni biti mrtev. Starejše moramo okorajžiti, da se bodo aktivno vključili v oblikovanje današnje družbe, ki zaradi vse daljše življenjske dobe življenjski cikel podaljšuje še v četrto življenjsko obdobje. Dajmo jim besedo! V ta namen smo naročili izdelavo videa, ki bo dregnil tako mlado, kot staro.

Povejte, kako se vam zdi!

Pozor: Video je posnet v visoki ločljivosti, zato svetujemo, da ga gledate v HD formatu.

Pod video se je podpisal Luka Tišler, katerega razmišljanja lahko spremljate na blogu fxmedia. Pravi, da je to njegova prva tipografsko usmerjena animacija in da se je zelo zabaval ob kreiranju, sploh ob iskanju grafičnega materiala.

Njegov delovni proces se začne s pogovorom s stranko. Stranki nato zleze v glavo in prebere točno kaj si želi. Ponavadi dobi idejo že po prvih opisih dela, ki se ji dodobra posveti, jo razišče in izdela strategijo pristopa do dela. Sledi nabiranje in predpriprava materiala (slike, videi, 3d elementi/animacije, glasba…), oblikovna postavitev teh elementov, nato pa se loti animiranja po skrbno določenih tajmingih. Na željo stranke posname še glas speakerja, vstavi zvočne efekte in video gre v render (izdelava končnega formata).
Njegova posebna strast so glasbeni spoti (pod pasom imam že dva, tretji je v postprodukciji), v tem letu pa se namerava lotiti dolgoletne želje - posneti film. Če bi ga radi kontaktirali, mu pišite na cycoboodah@hotmail.com.

Sliši se kot misel Hannibala Lectorja, pa vendar govorimo zgolj o trendovskem modificiranju telesa z brazgotinjenjem - rezanjem in lupljenjem kože, da se ustvari trajen, dosmrtni vzorec. Klikni za več!