Zlata Leta – kjer mladost sreča starost

Blog zavoda za medgeneracijsko povezovanje

Pravljica o fotografu, ki je videl več

Komentiraj

Objavil/a babica Zlatka 4.05.2009 ob 07:04 pod Foto

Nekega dne se je nekje rodil fantič, ki so mu dali ime Samo. Samo je hitro rasel in kmalu je šel v šolo. Zaključil je prvo šolo, zaključil je drugo šolo in se nato vpisal še v tretjo. Samo to ni bila navadna šola. To je bila šola za arhitekte. Ker Samo ni samo Samo, je posebne vrste tič, ki vidi več, kot vidi kakšen drug Samo. Ali Peter. Ali Sonja.

Samo je začutil željo, da tisto, kar vidi, pokaže tudi drugim. Zato si je kupil aparat. Samo Samo si ni kupil navadnega aparata, ampak pravi pravcati fotoaparat. Takega s pravim objektivom in na prave filme, ki jih je razvijal v temnici. Nekega dne je njegove slike opazil nekdo, ki vidi podobno kot Samo. In tisti nekdo je Samota povabil k sodelovanju. Samo je povabilo z veseljem sprejel in začel je sodelovati pri različnih fotoprojektih. In Samo je užival in fotografiral in se učil iz izkušenj in …

… Samo je videl, da je dobro. Leta so minevala in Samotove fotografije so bile vedno boljše. Vedno več so povedale. Vsaka je imela svojo skrivnost, ki pa je ni znala zadržati zase. Vsakič, ko jo je nekdo prijel v roke, mu jo je zaupala. Ampak vsak jo je dojel malce drugače. Samo pa je še naprej fotografiral in njegove fotografije so dobivale vedno novo družbo. Samo Samo ni fotografiral kar tako. Samo je ustvarjal, kot bi pisal poezije. In tako kot pesnik pokaže svoje poezije, je tudi Samo pokazal svoje umetnije. Najprej eno, nato še eno in potem še eno …

… In Samo je videl, da je dobro. Leta so minevala in tako kot se je izpopolnjeval Samotov občutek za opazovanje sveta, tako se je spremenila tudi tehnika. Samo je najprej odkril digitalni fotoaparat, nato pa še čudo interneta. Odkril je bloge in si ustvaril svojega. Svoje stvaritve je hotel pokazati celemu svetu. Objavljal je različne fotografije, ki so različnim naključnim obiskovalcem pripovedovale različne zgodbe. In obiskovalcem so bile te zgodbe tako všeč, da so iz naključnih obiskovalcev kmalu prerasli v redne. Samota so začeli spraševati, kako to počne. Kako mu to uspeva. Samo pa je vedno dejal: “Eeeh, saj to ni nič takega. Primeš aparat, pogledaš skozi luknjo in škljocneš. To je to.” A obiskovalci so se še naprej čudili in Samotu zavidali njegove umetnije. Potem pa se je le zgodilo. Nekega dne ga je nekdo vprašal, če bi tudi druge naučil, kako videti svet s Samotovimi očmi. Samo je pomislil: “Veliko sem se naučil v zadnjih 15 letih. Čas je, da svoje znanje podam naprej.” In sklenila sta, da bosta s skupnimi očmi, pardon, močmi, ta čudoviti dar poskušala prenesti na druge.

Tu se pravljica konča, ker je vse postalo res. Če ne verjamete, vprašajte babico Zlatko.

Fotodelavnica babice Zlatke
pograbi banner!
  • Share/Bookmark
 
3 odgovorov na “Pravljica o fotografu, ki je videl več”
  1. pet-in-g-seks - 4.05.2009 ob 19:10
    pet-in-g-seks

    so vsi živeli srečno do konca svojih dni?!

  2. andraz182 - 4.05.2009 ob 19:52
    andraz182

    babicaaa, je to vse res ;) ?

  3. Chiara - 5.05.2009 ob 11:27

    …in ljudje so se zbrali, da slišijo Samotovo skrivnost… nekaj njegovega navdušenja in talenta se je obdrgnilo tudi na njih… in tako so srečno fotografirali do konca svojih dni… ;)

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !